Priročnik za gradnjo z AI

O umetni inteligenci se večinoma piše tako, da bi vam jo nekdo prodal ali pa vas z njo prestrašil. Poglejmo raje trezno, kaj danes res zmore in kje so njene meje.

Z današnjimi orodji lahko en sam skrben človek izdela hitro in lepo oblikovano predstavitveno stran, spletno trgovino ali sistem za rezervacije. Naredi lahko interno orodje, ki ga bodo v podjetju res uporabljali, ali sistem, ki pripravi na stotine obsežnih člankov, a vsakega pregleda človek. Avtomatizira lahko tudi opravila, pri katerih je treba podatke brati, pisati, razvrščati in pošiljati naprej. V ozadju je podatkovna baza, vse skupaj pa upravljate sami prek preprostega vmesnika.

Strani, sistem za članke in avtomatizacije s tega seznama sem izdelal sam, brez razvojne ekipe.

Še pred dvema letoma bi bil tak seznam laž. Umetna inteligenca je medtem prerasla vlogo pametnega dopolnjevanja besedila in ima zdaj pregled nad celotnim projektom. Kodo prebere, jo popravi in na koncu še sama preveri, ali vse deluje.

Zdaj pa še druga plat. Vizije vam umetna inteligenca ne bo dala. Pri vašem poslu ne tvega ničesar in o njem nima mnenja, ki bi ga bilo vredno poslušati. Tudi presojati ne zna. Ne opazi, da je odgovor lepo napisan, a napačen, da je stran tehnično brezhibna, a vašim strankam ne bo sedla, ali da neke funkcije sploh ne bi smelo biti. Vizija in presoja ostajata ljudem, skoraj vse vmes pa lahko avtomatiziramo.

Umetna inteligenca je najboljša gradbena ekipa, s katero sem kdaj delal. Še tako dobra ekipa pa potrebuje nekoga, ki ve, čemu bo stavba služila.

Ne bom naštel vsega, kar je na trgu. Spodaj so le orodja, s katerimi res delam, in po domače razloženo, čemu služi katero.

Česar ni na seznamu, sem izpustil namenoma. Preizkusil sem orodja, ki spletno stran z umetno inteligenco sestavijo kar sama, na primer Lovable, a sem jih opustil, ker za sabo pustijo kup odvečne kode, s katero se potem samo ubadate. Na WordPressu sem izdelal več strani, tudi spletno trgovino, vendar tega ne počnem več. Takšne strani plačujete v nedogled, za vtičnike, posodobitve in gostovanje. Moja orodja so preprostejša in hitrejša, njihovo delovanje pa ne stane skoraj nič. Slabost je le ta, da mora nekdo znati z njimi delati.

Orodja so manjši del zgodbe. Ali boste na koncu imeli sistem ali zmešnjavo, je odvisno od načina dela.

Najprej vizija. Dokler ne razumem, čemu bo stvar služila in kdaj bomo lahko rekli, da »deluje«, se dela ne lotim. Pri tem koraku se ne da hiteti in ga tudi ne morem prepustiti umetni inteligenci. Ravno tega pa bi ljudje po mojih izkušnjah najraje preskočili.

Nato pisni načrt. V njem zapišemo, kaj izdelujemo, s katerimi orodji, kaj naredim jaz in kaj prispevate vi. Dolgočasen je namenoma. Načrt je risba, po kateri ekipa gradi, brez njega pa improvizirate, in to s hitrostjo stroja.

Nato majhni, preverjeni koraki. AI dela tako hitro, da bi jo človek najraje kar pustil teči. Sam delam ravno obratno, v majhnih korakih. Vsakega preverim (ali deluje, ali je videti prav, se je kaj pokvarilo?), ga shranim v sistem za nadzor različic in se šele nato lotim naslednjega. Posamezen korak sicer traja dlje, a do nečesa, kar res deluje, pridemo precej hitreje.

Ljudje odločajo tam, kjer je potrebna presoja. Tako vodim tudi svoj največji sistem, 12-fazni proces za pripravo vsebin, s katerim smo doslej pripravili več kot 400 obsežnih člankov. Za količino poskrbijo stroji, ljudje pa posežejo vmes na vnaprej določenih točkah. Na začetku določijo smer, pozneje preverijo dejstva in vire, na koncu pa potrdijo vsako stran, preden gre na splet. To v praksi pomeni avtomatizacija s človeškim nadzorom in zato lahko rezultatom zaupamo.

Če razmišljate, s katerimi orodji bi uresničili svojo idejo, je tu moj nasvet na kratko.

Z umetno inteligenco delam od začetka do konca in nisem klasična razvojna hiša. Pri nekaterih projektih je ta razlika pomembna.

Kadar gre za sisteme v realnem času, kjer štejejo milisekunde, za zahtevna zaledja in infrastrukturo po meri ali za mobilne aplikacije, potrebujete klasičnega razvijalca, običajno kar celo ekipo. Enako velja za izdelke, pri katerih je varnost ključna, kot so plačilni sistemi in zdravstveni podatki, skratka povsod, kjer vdor ne bi bil le nerodnost, ampak katastrofa. Tu so bistveni poglobljeno specialistično znanje ter počasnejši in previdnejši način razvoja. Umetna inteligenca pomaga tudi tam, a le kot eno od orodij v rokah strokovnjaka.

Če vaš projekt sodi sem, vam bom to povedal že med uvodnim pogovorom. Lahko vas povežem z ljudmi, ki jim zaupam, z veseljem pa sodelujem tudi z razvojno ekipo in poskrbim za spletno stran, sistem za vsebine in vmesnike okoli izdelka, ki ga razvija ona. Ne bom pa se delal, da ta priročnik pokriva tudi področja, za katera ni napisan.

Ko projekt z umetno inteligenco propade, je razlog običajno ena od teh pasti, najpogosteje prva.

• Objave brez preverjanja. Vsebine gredo s tekočega traku naravnost na splet, ne da bi jih kdo pregledal. Nepreverjeno delo pa ni opravljeno delo. Od tod vsa tista strojno napisana šara, ki jo bralci zavohajo na daleč.
• Delo brez nadzora različic. Če z AI delate brez zgodovine sprememb, vas lahko že en sam slab poseg pusti brez poti nazaj. Kdor vam ne zna natančno povedati, kaj se je včeraj spremenilo, ne dela kot inženir.
• Plačevanje napihnjenih orodij v nedogled. Na platformah brez programiranja imate prvo različico v enem dnevu, potem pa vsak mesec plačujete za nekaj, kar nikoli ne bo zares vaše. Ko potrebujete nekaj, česar niso predvidele, pa hitro klecnejo.
• Začetek brez načrta. Ker je začetek z AI poceni, lahko prav tako poceni in hitro izdelate nekaj povsem napačnega. Načrt vam pomaga držati smer.
• Avtomatizacija postopka, ki ga nihče ne razume. Če ga v podjetju nihče ne zna izpeljati ročno in razložiti vsakega koraka, bo avtomatizacija zmedo le pospešila. Postopek je treba najprej razumeti, šele nato ga avtomatiziramo.