Dolgočasen sistem prehiti sijajen šprint

Leta 2021 sem soustanovil agencijo za pisanje besedil in med drugim pripravljal SEO-analize. Pri njih sem vedno znova naletel na isti vzorec. Podjetje se zažene v sijajen šprint: dva tedna vsi garajo kot junaki, prenovijo celostno podobo, napišejo trideset strani novih besedil in sestavijo koledar objav, ob katerem bi se zdrznila marsikatera redakcija. Ko pol leta pozneje pogledam njihov blog, je zadnji članek iz tedna, ko se je šprint končal.

Dobro jih razumem, ker sem tak šprint izpeljal tudi sam. Pred nekaj leti sem se na vso moč lotil bloga s partnerskimi povezavami. Uredil sem domene in poslovni e-naslov, šel k pravemu fotografu na fotografiranje, postavil celo stran in objavil prvih nekaj člankov. Potem me je veselje minilo, z njim pa so usahnile tudi objave.

Med šprintom se zdi, da napredujemo, na koncu pa imamo še kup dela, ki ga lahko pokažemo. A šprint nas potihoma nauči nečesa slabega: da je objava dogodek, za katerega se moramo posebej pripraviti in spraviti v pravo razpoloženje. Kar je odvisno od razpoloženja, pa se slej ko prej zatakne na čisto navadnem torku.

Stroj ne čaka na dober dan

Po izobrazbi sem inženir mehatronike in ena od stvari, ki sem se jih tam naučil, je skoraj nerodno preprosta. Če upoštevamo še čas popravil in izmet, stroj, ki vsak dan teče s 60 % nazivne zmogljivosti, naredi več od stroja, ki žene na polno in se dvakrat na mesec pokvari. V proizvodnji se o tem nihče ne prepira. Koliko stroj naredi, je pač odvisno od hitrosti in od ur, ko zares teče.

Z vsebinami je enako, le da tega neradi priznamo, ker se zgodba o šprintu lepše sliši. Če eno leto vsak teden objavimo en spodoben članek, jih imamo na koncu dvainpetdeset. To je že zajeten opus in njegova vrednost se sčasoma obrestuje. Stran, ki vztrajno piše o svoji temi, začnejo iskalniki jemati kot avtoriteto, bralcem pa preide v navado, da se nanjo vračajo. Mimogrede nastane še zbirka lastnih razmislekov, iz katere lahko črpamo za ponudbe, e-pošto in prodajne pogovore.

Sistem mora poskrbeti, da naslednji članek izide, pa naj bo teden še tako slab.

Kaj pravzaprav pomeni »dolgočasno«

Dolgočasen sistem je tak, iz katerega smo dramo izločili že pri načrtovanju. V praksi to pomeni štiri stvari:

• Stalen termin za pisanje vsak teden, ne glede na navdih ali prosto popoldne.
• Zaloga idej. Vsako zapišemo takoj, ko se utrne, zato nikoli ne sedemo pred prazno stran.
• Pošteno merilo, kdaj je besedilo končano. Končano je, ko je misel jasna in zgradba drži, ne pa takrat, ko s pridevniki nabijemo predpisano število besed.
• En kanal, ki deluje, kot je treba, preden sploh omenimo drugega.

Na tem seznamu ni nič posebej domiselnega, in to namenoma, saj se prepametno zlomi. Šprint računa na to, da bomo v najboljši formi. Dolgočasen sistem računa s tem, da pogosto ne bomo.

Tega sem se naučil, ko sem na daljavo vodil ekipo približno osmih piscev. Velik del mojega dela je bil takrat prav postavljanje takšnih dolgočasnih sistemov: standardni postopki, interni spletni tečaj, kontrolni seznami in merilo, kdaj je besedilo končano, ki je zdržalo tudi slab teden. Leta 2025 sem produkcijo na novo postavil kot sistem z umetno inteligenco v dvanajstih korakih. Orodja so danes čisto druga, prioritete pa ostajajo iste. Najbolj pozorno še vedno spremljam dve stvari: kako redno objavljamo in kako visoko se uvrščamo v iskalnikih.

Zato pri vsakem novem sistemu, z AI ali brez, najprej preverim urnik in šele potem orodja. Če ne preživi tedna bolniške ali lastnika, ki se je naveličal lastnega glasu, najprej popravimo to.

Po istem sistemu je nastal tudi ta zapis: v stalnem terminu, ideja pa je prišla iz zaloge. Ni najboljše, kar znam napisati, je pa tisto, kar mi je uspelo dokončati v času, ki sem ga imel. In je izšel. Naslednji že čaka.